Stoji mi Lipica

Osemnajst priredb znanih in manj znanih ljudskih pesmi, ki v slovenski prostor vnašajo določeno svežino in nove poustvarjalne pristope. Večno zelene ljudske melodije, s katerimi se malčki seznanjajo že od vekomaj, tokrat »izpodriva« strokovno zelo zanimiv in avtonomen izbor – rdeča nit so razne drobne živalce.

Klarisa in Veno se tokrat predstavljata tudi otroškim poslušalcem. Na kaseti in zgoščenki je posnetih osemnajst priredb znanih in manj znanih ljudskih pesmi, skladbe pa v slovenski prostor vnašajo določeno svežino in nove poustvarjalne pristope.

Najprej prijetno preseneti izbor pesmi. Večno zelene ljudske melodije, s katerimi se malčki seznanjajo že od vekomaj, tokrat »izpodriva« strokovno zelo zanimiv in avtonomen izbor – rdeča nit so razne drobne živalce. V slovenskih ljudskih pesmih jih nastopa nenavadno veliko, kar zagotovo namiguje na tesno povezanost nekdanjih prebivalcev prelepih krajev z naravo, z okoljem, kjer so pesmi po pravilu nastajale. Pravzaprav bi ob pričujočem glasbenem zapisu le težko govorili o poustvarjalnost, saj so skladbe tako premišljeno in originalno podložene z instrumenti, da so že samostojne umetnine. Mojstrstvo brez primere, vživetje v globino najpreprostejše ljudske misli in zvočna nadgradnja le-te, je nedvoumno izvedba pesmice »Sonce sije, dižej gre«, kjer je sožitje starodavnega izročila in njegov sodobni »reprint« popolno. Navdušuje predvsem način obdelave, recimo mu moderna vokalizacija in harmonizacija, ki bo otrokom nedvomno bliže kot so arhaični približki tistih ustvarjalcev, ki skušajo za vsako ceno ohraniti starodavni zven minulega časa. Res je, da se moč naše ljudske glasbe skriva pretežno v melodiji, tokrat pa se kaže bogastvo tudi v pestrosti vsebin in harmonizacije, nasploh pa v nežnosti in neposrednosti izvedbe.

01. Polžek in krojači

02. So ptički se ženili

03. Dekla k mlini nese (Dekle nese v mlin)

04. Vse tičice lepo pojo

05. Kako se polžeku mudi

06. Mož poseje repo

07. Sonček sije

08. Stoji mi lipica

09. V pondelek v malin nesla

10. Sonce sije, dižej gre (Sonce sije, dežek gre)

11. Da pleši, pleši, čarni kus (Pleši, pleši, črni kos)

12. Polžek se je ženit šou

13. Tamdidldaja, Lipej pa raja (Tamdidldaja, Lipej pa pleše)

14. Komar se je oženil

15. Gospud je zašafu medvejda wen (Gospod je nagnal medveda ven)

16. Polžek nese v malin (Polžek nese v mlin)

17. Igraj kolce

18. Zajček bi se vženu rad

Recenzija
Jožek Štucin
STOJI MI LIPICA

Klarisa M. Jovanović in Veno Dolenc, priljubljena barda slovenske akustične glasbe, se tokrat predstavljata še otroškim poslušalcem. Na plošči z naslovom Stoji mi lipica je posnetih osemnajst priredb znanih in manj znanih ljudskih pesmi, skladbe pa v slovenski prostor vnašajo določeno svežino in nove poustvarjalne pristope.

Najprej prijetno preseneti izbor pesmi. Večno zelene ljudske melodije, s katerimi se malčki seznanjajo že od vekomaj, tokrat »izpodriva« strokovno zelo zanimiv in avtonomen izbor, ki bo zagotovo zadovoljil nenasitna otroška ušesa.

Rdeča nit so razne drobne živalice. V slovenskih ljudskih pesmih jih nastopa nenavadno veliko, kar zagotovo namiguje na tesno povezanost nekdanjih prebivalcev prelepih krajev z naravo, z okoljem, kjer so pesmi po pravilu nastajale. Občutljivost, denimo za skromnega polžka, ki brez škode (razen, če se znajde na solatnem listu) lazi sem ter tja po svetu, je prav ganljiva. Kdo danes še opazi plahi čivk siničke? No, ornitologom tega ne moremo očitati, med veliko večino ljudi pa sta hladnost pogleda in gluhost ušesa za božanske utrinke narave naravnost zaskrbljujoča.

Pričujoča plošča je v tem pogledu raritetna. Otrokom daje upanje, da sveta še ni pogoltnil preračunljiv in trdo pridobitniški princip. Še se dobijo ljudje, ki v sebi ohranjajo otroško čistost in neposrednost. In ki to znajo poustvariti, vsakič znova v sebi obuditi, celo zapeti in zaigrati. Klarisa in Veno, v sodelovanju s prijatelji iz ljudskih pesmi, sta seveda med najbolj prepoznavnimi.

Pravzaprav bi le težko govorili o poustvarjalnosti, saj so skladbe tako premišljeno in originalno podložene z instrumenti, da so že samostojne umetnine. Mojstrstvo brez primere, vživetje v globino najpreprostejše ljudske misli in zvočna nadgradnja le-te, je nedvomno izvedba pesmice Sonce sije, dižej gre, kjer je sožitje starodavnega izročila in njegov sodobni »reprint« popolno.

Navdušuje predvsem način obdelave, recimo mu moderna vokalizacija in harmonizacija, ki bo otrokom nedvomno bliže kot so arhaični približki tistih ustvarjalcev, ki skušajo za vsako ceno ohraniti starodavni zven minulega časa. Res je, da se moč naše ljudske glasbe skriva pretežno v melodiji, tokrat pa se kaže bogastvo tudi v pestrosti vsebin in harmonizacije, nasploh pa v nežnosti in neposrednosti izvedbe.

Delovni princip odličnega izvajalskega dua je vsekakor v tem, da komponira »programsko«. Glasbenika (za pričujočo ploščo se jima je pridružil še B. Kovač) izhajata iz vsebine skladbe, se poglobita v njen sporočilni kod, nato pa z najboljšimi sredstvi dogradita zvočno hišico, ki je lahko sladka, skrivnostna, čarovniška ali ljubka. Včasih je hišica kar drobna misel, ki jo sanja polžek, drugič je to ženitovanje pisanih pernatih prijateljev, komarja, zajčka, ali pa večni plesalec Lipej.

Vsi, ki nastopajo v tej zgodbi, so prijazni in veseli oznanjevalci otroškega pogleda na svet; rajsko prosojna tančica prelepih melodij nam odkriva čarobni hip mladosti, kjer je pogled vedno usmerjen navzgor, k pticam in soncu, mehka trava pa je dišeče blizu.